pravijo;

“Samo v sonce in smrt, se ne da,  neprestano zreti.”

…kako zelo žalosten je oktober. Poln mračnih senc in težkih, vlažnih meglic. Sprašuje me, kako se lahko živi v vonju brez sveta, v roži brez vrta, z dušo brez srca? Nad hladnimi jutri, ko se mrak razblinja vidim oblake polne belih lis. Na njihovih hrbtih se  iščejo ptice.  Nad mojo glavo je mrak. Nad tihimi pločniki, koraki…marš…

Prihaja dan…ki ga ni na koledarju, ni ga v časopisih, ne v popisanih, natiskanih straneh. Ne obstaja. Za ves svet…a je tu. Z menoj, v meni, na drugi strani sveta.

Otožnost me kliče,

Oktober,

U2,

poglablja se,

zdaj je žalost…

ki je ne razbereš,

U2,

Boy!

na lepi modri Donavi bele poletne obleke vrtinči zrak,

stopala se nežno dotikajo zelene travnate površine,

peresa na velikih klobukih plapolajo v poletnih sapicah,

gospodje v črnih oblekah, okrog pasu držijo svoje družice,

njihove snežno bele rokavice se izgubljajo na životih soplesalk,

nežne silhuete po taktu…drsijo… nad gladino zelenega odseva.

na lepi modri Donavi, zapiha veter,

bele poletne obleke se spreminjajo v prah,

pod nežnimi stopali se drobi steklo, barva površino,

preperela peresa z delci razpadajoče slame, letijo po zraku,

gospodje v črnih oblekah okrog pasu, držijo svoje družice,

životi plesalk, se lomijo, pod njihovo močjo,

silhuete drsijo…naravnost v globel…Mrtvaški ples.

Naredim korak, stopim iz podhoda in sem na njej. Ozka, temna ulica se razprostira pred menoj. Stojim na sredini le te. Na levo ali na desno? Ne vem. S pogledom zaobjamem zdaj eno, zdaj drugo stran. Obe sta enako dolgi, osvetljeni le z napisi in tablami, ki žarijo v različnih barvah. Iščem prostor, katerega moram najti, vem, da je, na tej temni ulici, številke ne vem. Odločim se, stopim na desno in hodim. Zagledam napis, Bar. Neonska vijuga, ki prikazuje žensko telo na drogu, mi da jasno vedeti, da je bar dvomljivega značaja. Odprem vrata, vidim hodnik, ozek in dolg. Na njegovih stenah visijo velika olja, v glamuroznih kot da, baročnih okvirjih. Na koncu hodnika, ženska postava, sedi na stolu in čaka. Pozdravim in vprašam po prostoru, ki ga iščem. Dvigne se in tedaj opazim. Vendar je res. Lautreck. Zelo pomanjkljivo oblečena gospa, v belem nagližeju in črnih samostoječih nogavicah. V trenutku sem v drugem svetu. Vstopila sem Zolajev čas, neko njegovo povest in njegova glavna junakinja stoji pred menoj, daleč stran, komaj jo vidim, na ozkem, dolgem hodniku. Bordel žari v Lautreckovih barva in kadar si ga predstavljam je vzdušje prav takšno. Seveda me junakinja ne razume ali vsaj delno. Naslova ne pozna, odslovi me. Z medenimi občutji stopim ven, dol po treh stopnicah in postanem na temni ulici. Kaj je bilo to? Kvantni preskok iz časa v čas, ali iz moje neresničnosti v čisto pravi svet? Na drugi strani ulice me kličejo. Desna stran sveta, ni bila prava odločitev. Na nasprotni strani ulice se nahaja iskani naslov. Približam se in podam po stopnicah, tokrat navzgor. Brez občutka, brez misli, brez pričakovanj. Kot da bi čutila, predvidela nadaljevanje časa. Zaslišim žlobudranje ljudi, ki pa ni na mestu, pridušeno je in tiho, čudno. Kot, da se zrak duši. Na kocu, vrhu stopnic, se pot konča. Prostor, ki ga iščem. Tukaj so ljudje, kar nekaj jih je a vse je pridušeno. Vstopim. Par ljudi na videz poznam, nekaterim od njih pokimam v pozdrav. Zajeme me val. Tema ni tema, je zoprne nevidnost, zrak brez cigaretnega dima je zatohel in dušeč. Stresa me. Znak, da nekaj ni v redu. Lovim ravnotežje, ne zaradi visokih pete, lovim ravnotežje, ki vzpostavlja red v meni sami. Z nekom izmenjam par besed in ogledujem ljudi. Neznansko zoprna situacija. Stojim med ljudmi, ki jih na videz poznam a jih ne zaznavam. Prežema me energija prostora, težka, temna, slaba. Šank stoji na sredini prostora in se ponuja, se ponuja. Ne zmenim se zanj. Vidim ljudi a ne vem, kaj naj z njimi. Počutim se odpadek, izmeček, izpljunek, med temi ljudmi. Ne pripadam jim, niti s kančkom zavesti, niti s kančkom srca. Odreši me tisti, katerega povabilo sem sprejela. Nekaj kratkih besed, za katere bi prej lahko rekla, da so zgolj zlogi, sprevidim. Nisem se zmotila, to vse skupaj je namišljeno snidenje, namišljenih prijateljev, namišljenih ljudi, v namišljenem svetu prijaznosti. Mimo mene tavajo duše, v zunanjem svetu, pomembnežev, ki so tukaj v tem prostoru, zgolj blodniki in sledniki dogodkov. Pogledam človeka, ki ga iz vsega srca spoštujem. Edino kar vidim je žalost, ki bije iz njega, bolečina, ki tako zelo kriči a jo duši težak zrak prostora in njegova drža, katera se ne uklanja. Stoji strumno. Shiran, razbrazdan, krvaveč v svoji notranjosti in kriči. A nihče ga ne sliši. Vsem je vseeno, kaj se zares godi. Duše, ki napolnjujejo prostor so povsem izgubile svojo človečnost. Vzpostavljam ravnovesje in se pričenjam zavedati svojega telesa. Bolečina, se je kot ujma zagnala v vsako mišico mojega telesa, v vsako kost moje biti. Prostor je prežet z bolečino in njegov zrak se spreminja v težko, temno snov, ki me obdaja. V naslednjem trenutku, pred menoj stoji oseba, ki si želi pogovora z menoj. Seveda, zgolj in samo navidezna prijaznost. Namesto lepih besed dobim začudenje. Moje oči? Kaj je narobe, z mojimi očmi, vprašam? V njih imaš križ. Bel križ, imaš v očeh. Da, odsev groze, ji odvrnem. Ne, križ imaš.

Da, ji ponovim. Odsev groze!

Kaj ji naj razlagam?

Na steni, nasproti mene.

Visi.

Leto Podgane!

Samo ime nosi v sebi skrivnost. Razdelim besedo na dva dela dobim besedi pod, kar lahko pomeni; pod kot tla, pod kot nekaj kar skriva pod seboj ali enostavno, pod nečem in drug del besede; gane, ali jo pusti v enozložnici, kar pomeni, gane, se ti zarije v srž biti in te razjeda ali gane kot, privabi solzo na lice ob gledanju puhloglavega ameriškega filma ali gane kot prizor iz filma Nebo nad Berlinom, kjer besede ostajajo neizrečene in se ti para duša. Lahko pa jo razdelim na dva dela in ostane ga, tistega , ki ga ni nikjer ali ga kot, ga občudujem s skritim oltarjem v kotu svoje zidne omare ali ga, tistega, ki mu odvzamem življenje, ali nekoliko s cinizmom dodam besedi še en ga, kar znese ga ga, ki pa je seveda glas živali s katero večkrat poimenujemo ženske osebke ne ravno briljantnega uma..gos seveda..in na koncu besedica NE, trda, izključujoča, ne, kot odrezava pripona pred ne morem, ne obljubim ali veliki NE pred Ne ljubim! ali na koncu, tisti strašni Ne, ki nam zbeži v trenutku….

Vsako leto s svojim imenom skriva kopico besed in zaznamkov, neprecenljivo obilico in formacij, na katere se tokom ta istega leta pozabi. Ostane spomin na neizdelane verzije tisočih novih besed, ki se nam rojevajo v glavah in nas čuvajo ali strašijo. Iskrica upanja na boljši jutri tli vsakem od nas, če je slučajno ni pogasilo prerokovanje iz kart na novega leta noč ali pa se prav tisti večer ni zgodila hujša tragedija v tvoji bližini…Aladinova svetilka zares obstaja, menda, za vsakega od nas, le pridno jo moramo gladiti in si iskreno želeti.

Otroška duša skriva v sebi tisto čarovnijo…..in na koncu nas je samo še strah umreti. Kaj bo po tem , ko iskre zamro ni več vprašanj, samo pika na koncu stavka. Odgovor dobiš tam, kjer ni več meje…
…par deset pogledov se zarije vate in ti vrta v oči, v nos, v telo, v glavo. Odpre ti zgornji del lobanje in z veliko žlico meša sivo žlobudro v njej. Iščejo nekaj oprijemljivega, ti pogledi. Predmet, ki ga lahko poimenujejo, predmet, ki jim razkrije, kdo si. Z žlico mešajo in mešajo a ta ne zadane ob nič trdega, nikakršnega predmeta ni, zadeva le ob lobanjske kosti in vsakič, ko zadane te strese top glas.

Kje je tisti čas Aladinova svetilka?

Kamorkoli se obrneš, te spremlja pogled. Njegova neostrost te zmede. Neznan občute, ki ti je tuj a obenem znan. Prav tega se bojiš. Tega, da veš, kaj vse se lahko skriva za brezizraznostjo pogleda, da v svojih pljučih občutiš ne zrak, da se v srce ti zajede bolečina, ki razen besede “teža”, ne prenese drugega opisa.

Stojiš tam, med pogledi, na lepem travniku, pravkar pokošenem, sije žarko sonce, vonj trav je v zraku, ti pa stojiš, v megli sam, zavit v svoje neprodušno telo. Ščiti te obleka, ščiti “zdrava pamet”, ščiti torba, ki si si jo obesil preko rame…tako si misliš.

NE, tisti trdi Ne, Ne ščiti te nič, nikoli te nebo, pred njimi stojiš gol, razkrit, prepuščen njim, pogledom, da naredijo s teboj vse kar si želijo. Pred njimi si manj kot nič.

Šele takrat veš, da vsako leto, vsak dan, vsaka ura je pika na koncu stavka.

Za vsak pogled si manj kot podgana, ki pride in rovari po njihovem svetu in uničuje njihov mir.
Srečno vsem v letu  podgane!

Igra se.

Na veliki stari postelji obsedi in zre predse. Oči zrejo v prazen temen prostor, zunaj nekakšen polmrak riše obrise na stenah. Ona,sedi in se ne premakne. Čaka. Zdi se, kot da ji pajek počasi plete pajčevino okrog gležnjev, okrog meč, čez celo telo. Obraz izgublja razpoznavnost. Lahka kot pero ji zateguje, ta skoraj nevidna preja, obraz. Pusti, da se prepletajo niti in čaka.  Najprej mora doumeti, zakaj jim je dovolila. Žabji kraki so že daleč nazaj. Morda je bilo tako lažje. Kadar je v brezčutnem prostoru se počuti varna, neranljiva.Razbeljene konice spomina pa neusmiljeno drezajo v njo.

Spominja se velikih izklesanih kamnov, po katerih je hodila. Cesta se je razdelila na dve poti. Prav tako, kot v vsaki pravljici. Zavila je na levo. Visoke stare hiše so ji delale družbo. Tlakovci so se spremenili v stopnice. Vspenjale so se navzgor. Nežen klanec, stopnica za stopnico in naraščajoč občutek nemiru v njej. Z zavedanjem, da ne ve kje je in obenem vedenjem, da to je pot po kateri mora se je vspenjala naprej. Nemir in groza v njej sta rasla. Na svoji levi je zaznala vrata, komaj kak meter in pol visoka so stala pred njo. Sklonila je glavo. Šele ko se jih je dotaknila je vedela, da je les star in uničen od vode. Izredna vlaga na tej poti jo je motila. Ni deževalo, niti rosilo ne. Kot, da bi cel čas potovala v oblaku. Mraz z vlago, groza s strahom. S sklonjeno glavo je otipala kljuko. Odprla vrata. Najgrozlivejši občutek v njenem življenju. Prazna soba, bolj podobna izbi za premog. Smrtna tišina in občutek. Nekdo sedi v sobi za veliko debelo, iz debla na grobo stesano mizo in piše. Ob svetlobi, za katero se ne ve kaj jo oddaja. Niti vžigalica ne da tako malo luči.j Čuti. Človeka pozna, zdaj se ne boji več, njemu zapua, ve, da je on. A kaj piše. Stopi bliže in pogleda. Nekakšen list papirja, ki je bolj podoben pergamentu niti pisala ni v njegovi roki. Sploh ga ne vidi a ve kdo je. Zaznava. Človek se sklanja nad listom in ne govori. Samo njen občutek, ko ji govori, brez besed.

Ti bi morala vedeti, kaj piše…morala bi vedeti…Pogleda mu preko rame, strumno, v list papirja. Na papirju so črke, neka starodavna pisava, to ve. Ne zna prebrati, samo sluti, ne izreče…. in spet njegov plaz neizrečenih besed. Ti bi morala vedeti kaj piše!

Ona ne zna prebrazi, samo sluti in on, brez besed, ne da bi se premaknil, trden kot kip, ji dopoveduje…Ti bi morala vedeti…, da, ves prostor ni le grozljiv, vlažen, teman,

sam prostor je Žalost..in

Morala bi vedeti, a samo sluti…

Spomin na eni od žgočih konic.

Sedi in se ne premakne…

samosti ali samote…

dopuščaš…

meja,

njena osnovna, nezavedna osnova…

Ne dopuščanje…

samote, ne dopustnosti…

česa ni…

verjeti v ljubezen…

dopustiti čutiti…

razumeti samost…

občutiti samoto…

za Natašo,

s spoštovanjem..

Svet stoji na moči volje, menda, tako pravijo. Moč volje, nemoč ljudi. Kakšne zmešane opazke še bolj zmešanih predstavnikov človeške vrste. “Vsi obupani, javite se!” Saj lepo, da se ljudje spomnijo svoje bolečine, svojih slabosti, svojih slabih dni. Kako naj občutke prenesejo drugim je vprašanje, ki se mi zastavlja? Z razpetimi krili se lahko visoko leta pravijo, a se zato še nižje pade. Občutek breztežnosti, lahkotnosti na veliki višini zlahka zamenjamo za gazenje po blatu življenja. Smo velike debele svinje, ki rijejo in rijejo in z velikimi tolstimi gobci iščejo smeti. Smisel življenja, v do gležnjev namočeni razpuščeni svinjariji. Izredno vzpodbudno, ker vsakega od nas čaka vsaj petdeset let te svinjarije. Lahkotnost bivanja je zgolj naslov knjige in ne življenjski nauk.

Glasno se oglašajo,

črni vrani smrti.

Potrebuješ njihov nasvet?

Pot je čeber

zliješ vanj vino

zliješ veselje

med petjem grlic

čutiš vznesenje

poln se prelije

pot se konča

ko tvoja se duša izlije.

Končaj to pot srca!

Napolni čeber,

napij se,

odidi na pot,

poželenja, mesa…